Danes bom govorila o perfekcionizmu, o tem, kako sem ga izpustila, in zakaj je vsak od nas v resnici že zdaj popoln natanko takšen, kot je. Vsi neprestano poslušamo tisto znano trditev, da popolnosti ni. A sama jo vidim povsem drugače: popolnost obstaja in je vsa okoli nas, le poiskati jo moramo v pravih stvareh, namesto da jo pričakujemo tam, kje nam narekujejo drugi. Prava popolnost se ne skriva v nekih togih, idealnih pravilih, ampak v naši edinstvenosti in v tistih majhnih, posebnih podrobnostih, ki delajo življenje resnično čarobno.
Vsi poznamo tisti občutek, ko nas stisne perfekcionizem ob najmanjši napakici. Na primer, ko ustvarjaš, oblikuješ besedilo ali pišeš, pa en sam čuden šumnik ali tisti jeben "č" popolnoma izstopa in ti vizualno pokvari celotno pisavo, tako da moraš zamenjati celoten font le zato, da stvari spet izgledajo skladno. Ali pa tista drobcena praska na novi stvari, majhna rana ali neznatna lepotna napaka, za katero se ti v prvem trenutku zdi, da je uničila celotno podobo. A ko enkrat izpustiš potrebo po tem, da mora biti vse sterilno in gladko, začneš v teh "napakah" videti nekaj povsem drugega.
Popolnost sem izpustila tisti trenutek, ko sem spoznala, da so prav te drobne nepopolnosti tiste, ki dajo stvarem in ljudem pravi značaj. Majhna, simpatična napaka pri nekom te lahko popolnoma očara in ti je izjemno blizu, nek določen spodrsljaj pa naredi celotno izkušnjo neponovljivo in pristno. Vsak človek je popoln na svoj lasten, edinstven način natanko s tem, kar nosi v sebi. Ko prenehaš loviti nedosegljive standarde in začneš ceniti unikatnost vsakega trenutka ter vsake podrobnosti, ugotoviš, da je bila popolnost vedno tukaj – le videti si jo moral skozi prave oči.
Objem, Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli s svojimi prijatelji in mi v komentar napiši, katera majhna "nepopolnost" pa je tebi na kom ali na čem najbolj simpatična!
Komentarji
Objavite komentar