Danes bom govorila o tem, kako sem se naučila biti potrpežljiva in zakaj je bila to ena najpomembnejših lekcij na moji poti osebne ter duhovne rasti. V preteklosti sem imela izjemno močno potrebo po tem, da stvari rešim takoj, ko so se pojavile. Moja želja po popravljanju situacij, iskanju hitrih rešitev in urejanju zapletov je bila tako velika, da nisem pustila času, da bi naredil svoje. Vendar pa me je življenje hitro naučilo, da prehitro posredovanje in vsiljevanje rešitev pogosto ustvari le še večji kaos ter popolnoma novo, dodatno težavo, ki je sicer sploh ne bi bilo.
Skozi te izkušnje sem spoznala, da vsaka stvar v vesolju potrebuje svoj čas za zorenje in da vseh vozlov ne moremo razvozlati s silo ali prehitrim ukrepanjem. Potrpežljivost ne pomeni pasivnega čakanja ali predaje, ampak pomeni globoko zaupanje v proces življenja in v zavedanje, da imajo stvari svoj naravni ritem. Ko se naučimo stopiti korak nazaj, zadihati in namesto takojšnjega reagiranja raje opazujemo, se situacije pogosto rešijo same ali pa se pokaže povsem nova, veliko boljša pot, ki je v tistem prvem trenutku nemira nismo mogli videti.
Vzeti si čas zame in vaditi potrpežljivost pomeni tudi to, da prenehamo igrati dežurnega rešitelja za vse in vsakogar. S tem ko si dovolimo počakati in ne skočimo takoj v akcijo, ohranimo ogromno svoje energije ter varujemo svoj notranji mir. Dovoliti stvarem, da se razvijejo same od sebe, je najvišja oblika modrosti in ljubezni do sebe, saj s tem odvržemo nepotrebno breme nadzora. Ko enkrat osvojiš to lekcijo, ugotoviš, da je bila potrpežljivost v resnici ves čas tisti ključ, ki odpira vrata do prave stabilnosti, lahkotnosti in notranje svobode.
Objem, Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli s tistimi, ki danes rabijo malce opomnika, da včasih najboljša rešitev tiči prav v potrpežljivosti!
Komentarji
Objavite komentar