Postavljanje meja je bila zame ena najtežjih, a obenem najbolj prelomnih lekcij v mojem življenju. Dolgo sem živela v prepričanju, da pomeni biti dober in predan človek to, da moraš biti vedno vsem na voljo, skakati na pomoč in potlačiti svoja lastna čustva, samo da ne bi ustvarila konflikta. Mislila sem, da je moja dolžnost reševati situacije in skrbeti za svojo družino, za mojo mami in mojo babi, tudi takrat, ko nočeta poslušati nasvetov in delata škodo lastnemu zdravju. Vendar me je izkušnja izpred nekaj dni postavila pred kruto ogledalo. Ko se trudiš pomagati in zanje iščeš praktične rešitve – do te mere, da tvegaš svojo varnost, ko si trenutno brez redne službe in načrtuješ svoj s.p. v prihodnosti samo zato, da bi jim lahko še naprej stala ob strani –, zaboli spoznanje, da tvoj trud in žrtvovanje v očeh družine nista cenjena.
Najbolj zaboli, ko od svoje lastne družine slišiš, naj preprosto izgineš, samo zato, ker si si drznila naglas in z dretjem izraziti svojo jezo, frustracijo ter skrb. Še huje pa je, ko te nekdo začne kritizirati in obtoževati, da ne bi smela izražati svojih čustev, češ da je nekdo drug bolan in da zato nimaš pravice biti jezna, jokati ali pokazati stiske. To prepričanje, da moraš svoja čustva pometati pod preprogo in biti tiho, me je pripeljalo do občutka, da sem vsem samo v napoto in da se nimam pravice počutiti slabo. Ko se je nekdo raje ukvarjal s svojimi skrbmi in mislil le nase, namesto da bi poslušal drugi del moje zgodbe – tisti del, kjer se počutim popolnoma preslišano, nepotrebno in izkoriščeno –, je bila škoda že narejena. Tudi poznejše opravičilo ni moglo v trenutku izbrisati tega težkega občutka, da si za tiste, ki jim najbolj pomagaš, le breme.
Ko ti lastna babi v obraz reče, naj zgineš, se ti za trenutek res zazdi, da bi bilo najbolje preprosto oditi in vse pustiti za sabo. A tisti, ki izrečejo tako nesramne besede, se sploh ne zavedajo, kaj to v resnici pomeni – pomeni, da ostaneta popolnoma sami in da nimata več nikogar, ki bi bil pripravljen ter sposoben skrbno paziti naju. Iz te bolečine pa se je rodilo moje najpomembnejše spoznanje o mejah. Spoznala sem, da če me družina ne spoštuje in ne sprejema mojih čustev, potem moram postaviti trdno mejo. Ne bom več pometala svojih občutkov pod preprogo zaradi tujih bolezni ali izgovorov. Moje zdravje, moja čustva in moj mir so enako pomembni. Postaviti mejo pomeni, da prenehaš biti rešitelj za tiste, ki te ne cenijo, in da svojo energijo končno usmeriš vase, v svoj bodoči s.p. ter v svojo lastno svobodo.
Objem, Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli s tistimi, ki danes rabijo malce poguma, da končno postavijo meje, zaščitijo svoja čustva in spoznajo svojo vrednost!
Komentarji
Objavite komentar