Moj blog praznuje že 7 let in v vsem tem času sem se naučila, da je ena najpomembnejših lekcij samospoštovanja prav to, da si dovoliš čutiti. Danes v rubriki Čas zame ne bomo govorili o maskah in o tem, kako moramo biti vedno močni. Govorili bomo o joku – tistem iskrenem, globokem čiščenju duše, ki se ga mnogi še vedno sramujejo.
Živimo v svetu, kjer nas učijo, da je jok znak šibkosti. "Ne jokaj," nam pravijo že od malega. Ampak veš kaj? Jaz sem spoznala, da je jok v resnici tvoj varnostni ventil. Ko se v tebi nabere preveč vsega – stresa zaradi birokracije, razočaranja nad ljudmi ali pa preprosto utrujenosti od tega, da si nenehno korak pred sistemom – mora ta energija nekam iti. Če solze zadržuješ v sebi, se spremenijo v strup, ki te počasi razjeda od znotraj.
Jok je fizično in čustveno razstrupljanje. Ko jokaš, dobesedno izpiraš stres iz svojega telesa. Spoznala sem, da se po enem dobrem joku počutim lažjo, moje misli pa postanejo bolj jasne. To ni predaja, to je reset. S tem ko si dovoliš jokati, si priznaš, da si človek, ne pa robot, ki mora 24 ur na dan delovati po navodilih drugih. To je tvoj trenutek, tvoj čas zate, ko odvržeš vse oklepe in si preprosto to, kar si.
V teh sedmih letih pisanja bloga sem videla marsikaj, a najbolj sem ponosna na trenutke, ko sem si upala biti ranljiva. Ranljivost je tista, ki odpira vrata do pravega razsvetljenja in globljega razumevanja sebe. Če nikoli ne jokaš, se nikoli zares ne srečaš s svojo globino. Ne boj se solz – boj se tišine, ki nastane, ko v sebi popolnoma otopiš.
Zato, ko ti naslednjič postane težko, ko začutiš tisti cmok v grlu, ga ne požiraj. Naj gre ven. Naj te solze očistijo in pripravijo na nove zmage. Nič ni narobe s tabo, če jokaš. Narobe je le, če si ne dovoliš biti ti. Po sedmih letih mavrične poti ti lahko povem samo to: bodi ponosna na vsako svojo solzo, saj so prav te solze zalivale tvojo rast.
Objem, Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli s svojimi prijatelji!
Komentarji
Objavite komentar