Danes bom v rubriki Čas zame govorila o nečem, kar nam vsem presneto težko gre od rok: o čakanju. Živimo v svetu, kjer bi vsi radi vse takoj. Takojšnje odgovore, takojšen uspeh, takojšnjo potrditev. Ampak včasih se zgodi tisto obdobje, ko se zdi, da se popolnoma nič ne premika. Ko stojiš na mestu in imaš občutek, da tvoj trud ne obrodi sadov. Jaz sem se naučila, da je prav to čakanje največja umetnost.
Zame ohranjanje miru v takšnih trenutkih ni neka meditacija na oblaku, ampak gola trma. Priznam si, da ne morem vsega nadzorovati. Lahko se še tako trudim, ampak določene stvari potrebujejo svoj čas, da dozorijo – tako kot narava potrebuje svoj cikel. Če bi seme vsak dan odkopavala, da vidim, če že raste, bi ga samo uničila. In isto počnemo s svojimi idejami in cilji, ko postanemo nestrpni.
Ko se mi zdi, da se nič ne premika, si vzamem čas zase na drugačen način. Neham siliti z glavo skozi zid. Grem ven, se posvetim stvarem, ki me prizemljijo, in se neham spraševati "kdaj bo". Ta mir, ki ga takrat najdem, ni odvisen od tega, ali so se stvari premaknile ali ne. Je mir, ki pride iz vedenja, da sem naredila svoj del, ostalo pa pač ni v mojih rokah.
Velikokrat dobim občutek, da nas družba sili v nenehno hitenje. Če ne "delaš" 24 ur na dan, se zdi, da zaostajaš. Jaz na to ne pristajam več. Če čutim, da je čas za premor, si ga vzamem. Če se stvari ustavijo, jih pustim pri miru. Moja osebnost je takšna, da raje počakam na pravi trenutek, kot pa da nekaj naredim na pol samo zato, da bi bila hitra. Tisti, ki me poznate, veste, da ne bom igrala neke lažne produktivnosti.
Umetnost čakanja je v resnici zaupanje vase. Zaupanje, da se stvari premikajo pod površjem, tudi če ti tega še ne vidiš. Ko nehaš panično iskati rezultate, se tvoj um umiri. In v tistem miru se pogosto rodijo najboljše ideje. Ne dovoli, da te tišina ali zastoj prestrašita. Včasih je prav ta postanek tisto, kar tvoja duša najbolj potrebuje, da se pripravi na naslednji skok.
Vzemi si ta čas zase. Ne kot kazen, ker "nič ne gre", ampak kot darilo, da se spet povežeš s sabo. Ko boš v miru s tem, da se trenutno nič ne premika, boš ugotovil/a, da se je v resnici premaknilo tisto najpomembnejše – tvoj odnos do sebe.
Objem, Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli s svojimi prijatelji!
Komentarji
Objavite komentar