Danes bom govorila o tem, kako je biti samouk v svetu bloganja in kako se soočiti s tistimi, ki ti nenehno pametujejo, sami pa ne bi premaknili niti prsta. Ko sem se pred skoraj sedmih leti lotila tega bloga, nikjer nisem našla nekega priročnika ali materiala, ki bi me naučil, kako se to dela. Vsega sem se lotila sama. Sama sem raziskovala, sama sem vztrajala in sama sem se učila na svojih napakah. In na to sem ponosna.
Seveda pa so se takoj našli ljudje, ki so imeli ogromno za povedati. Poleg tega, da so mi nenehno metali pod nos moje slovnične napake in vejice (ko sem jih prosila za pomoč, pa so seveda vsi utihnili), sem dobila celo komentarje, da pišem vsebino, ki "nikogar ne zanima". Takrat sem si mislila: "Hmm, zakaj pa govoriš v imenu vseh? Govori o sebi! Reci, da TEBE ne zanima." Ker, veš kaj? Če te ne zanima, so tam vrata! Nihče te ne sili, da si tukaj.
Da bi preverila, kaj si moji bralci dejansko želijo, sem na Instagramu objavila vprašanje, kaj bi radi brali na mojem blogu. Dobila sem samo dva odgovora. In takrat sem prišla do svojega zaključka: pisala bom vsebino, ki je meni všeč. Brali boste tisto, kar bom objavila – če ti bo pasalo, prav, če ne, pa tudi v redu. Tisti komentar pod objavo o napredku mojega bloga, ki mi je očital, da nikogar ne zanima, kaj pišem, se mi je od takrat zdel samo še majhen in nesmiseln. Kako si lahko nekdo upa soditi moj trud na tak način?
Moj glavni namen na začetku je bil, da s svojimi izkušnjami pomagam vsaj eni osebi. In danes vem, da nisem pomagala samo eni, ampak sem jih dosegla že veliko več. To mi pove, da je moja pot pravilna, ne glede na to, kaj pravijo kritiki. Ne bom se prilagajala tistim, ki bi radi svetel način strani, če je meni ljubši temen. Ne bom popravljala vejic za nekoga, ki mi samo teži, ne bi pa pomagal.
Moj blog ni popoln in nikoli ne bo. Je pa moj. Je plod mojega truda, moje vztrajnosti in moje rasti kot samoukinje. Pišem vsebino, ki je meni blizu in za katero mislim, da bi bila lahko tebi v pomoč, da odkriješ kaj novega ali se česa naučiš. Če ti ta moj nepopoln svet ustreza, sem vesela, da si del moje poti. Če pa iščeš samo napake, pa še enkrat povem – tam so vrata. Jaz grem naprej po svoji poti, točno tako, kot čutim!
Objem, Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli s svojimi prijatelji!
Komentarji
Objavite komentar