Danes bom govorila o neuspehih. O tistih trenutkih, ki jih najraje skrijemo, preskočimo ali hitro pozabimo. O trenutkih, ko nekaj ne gre po načrtih, ko naredimo napako, ko pademo ali ko se stvari preprosto ne izidejo.
Pohvale so prijetne. Dajo nam občutek potrditve, vrednosti in uspeha. A pogosto nas pustijo točno tam, kjer smo. Neuspehi pa nas premaknejo. Čeprav bolijo, čeprav so neprijetni, v sebi nosijo globlje sporočilo.
Ko nam nekaj ne uspe, smo prisiljeni pogledati vase. Se vprašati, kaj se je zgodilo, kaj smo spregledali, kaj lahko naredimo drugače. Neuspeh nas upočasni in nas prisili v razmislek. In ravno tam se začne učenje.
Pohvala nam pove, da smo bili dobri.
Neuspeh pa nas nauči, kdo smo, ko ni vse lahko.
Iz neuspehov se učimo potrpežljivosti, vztrajnosti in sočutja do sebe. Naučijo nas, da ni treba biti popoln. Da lahko naredimo napako in kljub temu nadaljujemo. Da padec ni konec, ampak del poti.
Neuspehi nas tudi prizemljijo. Spomnijo nas, da rast ni ravna linija in da napredek pogosto pride skozi poskuse, ki ne uspejo. In čeprav si tega takrat ne želimo slišati, so prav ti trenutki tisti, ki nas najbolj oblikujejo.
Mogoče je prav zato življenjska šola tako zahtevna. Ker ne uči skozi aplavz, ampak skozi izkušnje. Skozi tišino po razočaranju. Skozi notranji pogovor, ki pride, ko ni več zunanje potrditve.
In ko enkrat pogledaš nazaj, pogosto ugotoviš, da te niso najbolj zaznamovali uspehi, ampak tisti trenutki, ko si mislila, da ne boš zmogla — pa si vseeno šla naprej.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri
Komentarji
Objavite komentar