Danes bom govorila o padcih. O tistih trenutkih, ko se zdi, da smo naredili korak nazaj, ko se nekaj sesuje, ko ne gre po načrtu in ko se v nas pojavi vprašanje: »Zakaj ravno jaz?«
Dolgo časa sem mislila, da so padci kazen. Da pomenijo, da sem naredila nekaj narobe, da nisem bila dovolj dobra, dovolj pripravljena ali dovolj močna. A z leti sem začela razumeti nekaj drugega: padci niso kazen. So preusmeritev.
Življenje nas včasih ustavi ravno tam, kjer bi sicer vztrajali predolgo. Ne zato, da bi nas zlomilo, ampak zato, da bi nas obrnilo v drugo smer. V smer, ki je bolj v skladu z nami. V smer, ki je tišja, bolj resnična, bolj naša.
Ko pademo, se zgodi nekaj zanimivega. Prisiljeni smo upočasniti. Pogledati okoli sebe. Pogledati vase. In pogosto ravno takrat opazimo stvari, ki jih prej nismo videli. Resnice, ki jih v hitrosti spregledamo. Občutke, ki so čakali, da jih končno slišimo.
Padec te ne definira. Definira te to, kar v njem odkriješ. Včasih pogum, včasih potrpežljivost, včasih pa spoznanje, da pot, po kateri si hodila, sploh ni bila tvoja. In to ni poraz. To je darilo, zavito v težko izkušnjo.
Vsak padec nosi v sebi vprašanje: Kaj se želiš naučiti? Kam te življenje preusmerja? In ko si to dovoliš slišati, se nekaj znotraj tebe umiri. Ker razumeš, da nisi kaznovana — vodena si.
Mogoče je prav to najlepša motivacija: vedeti, da tudi takrat, ko padeš, nisi izgubljena. Samo preusmerjena. In da te vsak korak, tudi tisti navzdol, še vedno pelje bližje k sebi.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri.
Komentarji
Objavite komentar