Danes bom govorila o medijih in o tem, kako močno vplivajo na našo predstavo o resnici. O tem, kako pogosto mislimo, da smo informirani, v resnici pa smo le usmerjani. In o tanki meji med dejstvi, interpretacijo in iluzijo.
Mediji imajo ogromno moč. Ne samo v tem, kaj povedo, ampak predvsem v tem, kako povedo. Izbira besed, ton, ponavljanje, slike, ki jih vidimo znova in znova — vse to počasi oblikuje naš pogled na svet. Resnica se ne ustvari vedno z lažjo. Včasih se ustvari s tem, kar je zamolčano.
Ko nekaj slišiš dovoljkrat, začne zveneti resnično. Tudi če ni. In ko se ista zgodba pojavlja povsod, začneš dvomiti vase, če razmišljaš drugače. Prav tukaj se rodi iluzija resnice — ne kot zarota v senci, ampak kot sistem ponavljanja in selektivnega prikaza.
To ne pomeni, da so vsi mediji lažni ali zlonamerni. Pomeni pa, da noben vir ni popolnoma nevtralen. Vsaka informacija gre skozi filter interesov, perspektiv in ciljev. In ko tega ne ozavestimo, hitro prevzamemo zgodbo kot absolutno resnico, brez da bi jo sploh preverili.
Teorije zarote pogosto nastanejo prav tam, kjer ljudje začutijo, da nekaj ne štima. Kjer se pojavi razkorak med tem, kar čutijo, in tem, kar jim je predstavljeno. Včasih so te teorije pretirane, včasih zgrešene, včasih pa samo poskus razumeti svet, ki je postal preveč zapleten in nepregleden.
Največja moč ni v tem, da verjameš v vse, niti v tem, da ne verjameš v nič. Največja moč je v vprašanju. V dvomu. V tem, da si dovoliš razmišljati s svojo glavo in ostati odprta, a hkrati prizemljena.
Mogoče je prav to največji izziv današnjega časa: ločiti informacijo od manipulacije, mnenje od dejstva, strah od resnice. In pri tem ne izgubiti sebe.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri
Komentarji
Objavite komentar