Zakaj ni vedno prav pomagati vsakemu – razlika med sočutjem in prevzemanjem bremen.
Danes bom govorila o pomembni resnici: ni vedno prav pomagati vsakemu.
Včasih imamo občutek, da moramo biti vedno tam za vse ljudi, ki nas potrebujejo – a medtem, ko rešujemo druge, lahko nehote izgubimo sebe.
Velikokrat začnemo pomagati, ker nas je strah, da bomo nekoga razočarali. Ker želimo biti “dobri”. Ker imamo občutek, da je to naša odgovornost. A ko vlečemo tuje težave na svoja ramena, se v telesu začne nabirati tiha utrujenost: občutek pritiska, nemir, notranja napetost, ki je ne znamo pojasniti. Tam se pokaže največja razlika med sočutjem in prevzemanjem bremen.
Sočutje je nežno.
Dovoli ti, da razumeš človeka, da ga začutiš, da si mu ob strani – a hkrati ostaneš v svojem centru. Tvoja energija ostane tvoja.
Prevzemanje bremen pa je nekaj popolnoma drugega.
Takrat pozabiš nase. Odpiraš vrata za čustva, ki niso tvoja, in začneš živeti težave nekoga drugega. Kot da je tvoje življenje odgovorno za njegovo srečo. In ko rešuješ nekoga bolj, kot on rešuje sebe, začneš izgubljati svojo moč.
Najgloblja resnica je pravzaprav zelo lepa:
ko človeku odvzameš njegove izzive, mu odvzameš tudi priložnost, da zraste.
In sebe ob tem izprazniš.
Pristna pomoč ni reševanje.
Je prisotnost.
Je razumevanje.
Je držanje prostora – ne pa živeti življenje nekoga drugega namesto njega.
Ko najdeš to ravnovesje, se spremeni vse:
odnosi postanejo jasnejši, sočutje čistejše, ti pa bolj v stiku s sabo. Zaveš se, da lahko nekoga ljubiš, mu stojiš ob strani, ga podpiraš – in hkrati ostaneš zvesta sebi.
In prav v tem trenutku postaneš najbolj stabilna verzija sebe.
Takrat si največja pomoč – ne zato, ker nosiš bremena drugih, ampak ker ohranjaš svojo moč.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri – in ne pozabi: deli to objavo naprej in se naroči, da ne zamudiš novih zapisov Blogmasa!
Komentarji
Objavite komentar