Umetnost počasnega življenja – zakaj je december idealen čas za upočasnitev.
Danes bom govorila o umetnosti počasnega življenja in o tem, zakaj je prav december tisti mesec, ki nas skoraj tiho povabi, da se ustavimo. Da zadihamo. Da se za trenutek umaknemo iz hitrosti sveta in končno slišimo sebe.
December je poseben. Zunaj se stemni prej, mraz nas stisne k sebi, svetloba pride mehkejša, tišja. Nekako vse okoli nas že samo po sebi šepeta: “Upočasni. Ni treba hiteti. Ni treba biti povsod. Dovoli si počivati.”
In v tem je čar.
Počasno življenje ni lenoba.
Ni izgovor.
Ni “neproduktivnost”.
Je odločitev.
Je zavestna izbira, da ne dovoliš svetu, da te požre.
Da ohraniš svoje občutke, svojo nežnost, svoj prostor, svojo energijo.
Ko si dovoliš upočasniti, začneš opaziti stvari, ki jih sicer spregledaš: toplino doma, ko prideš iz mraza, mehkobo odeje, drobne rituale, občutek miru, ki te najde šele, ko se ne ženeš več.
Počasno življenje je pravzaprav vrnitev k sebi.
Ni treba, da je popolno. Ni treba, da je vedno mirno.
Gre za to, da se naučiš živeti malo bolj nežno do sebe, malo bolj prisotno, malo bolj v svojem ritmu — ne v ritmu sveta.
December je idealen čas za to, ker nas narava že sama vodi v mirovanje.
Ko pogledamo drevesa, rastline, živali… nič ne sili, nič ne prehiteva, nič ne rine v nove projekte. Vse počiva. Vse samo je.
Mogoče je to tudi opomnik zate.
Da ni treba vedno razmišljati, kaj moraš še narediti.
Da ni treba hiteti za vsako ceno.
Da se lahko ustaviš.
Da si lahko preprosto tukaj.
In prav v tej mehkobi življenja ugotoviš, da je upočasnitev tista, ki ti napolni srce, razjasni misli in povrne občutek, da si živa.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri – in ne pozabi: deli to objavo naprej in se naroči, da ne zamudiš novih zapisov Blogmasa!
Komentarji
Objavite komentar