Danes bom govorila o tišini na odru. O tisti posebni tišini, ki ne pomeni praznine, ampak prisotnost. O trenutkih, ko se besede umaknejo, a se zgodi nekaj veliko globljega.
V gledališču tišina nikoli ni naključna. Ko igralec utihne, prostor ne postane prazen – postane napet, poln pričakovanj, čustev in pomenov. Takrat se gledalec ne opira več na izrečeno, ampak začne čutiti. Opazuje dih, pogled, držo telesa, drobne premike, ki povedo več kot dolgi monologi.
Tišina na odru ima moč, ker zahteva prisotnost. Ne dopušča bega misli. Povabi nas, da ostanemo tukaj in zdaj. Da prisluhnemo temu, kar ni izrečeno, pa je kljub temu zelo živo. V teh trenutkih se pogosto zgodi največ – prelom, čustveni vrh, resnica, ki je ni mogoče zapakirati v besede.
Zanimivo je, da tišina pogosto zahteva več poguma kot govor. Igralec mora zaupati sebi, trenutku in publiki. Mora dovoliti, da prostor diha, da napetost ostane, da se čustvo razkrije brez razlage. In ravno zato je tako močna.
Mogoče je prav gledališče tisto, ki nas uči, da ni vedno treba vsega povedati. Da včasih največ povemo takrat, ko utihnemo. Ko dovolimo, da občutki govorijo sami zase. Da resnica pride skozi pogled, gesto, pavzo.
Tišina na odru nas spomni tudi na življenje. Kolikokrat bi bilo dovolj, da samo obstajamo v trenutku, brez razlage, brez hitenja, brez potrebe, da zapolnimo vsak prostor z besedami. Včasih je tišina tista, ki pove največ.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri.
Komentarji
Objavite komentar