Konec leta pogosto prinese tišji pritisk, da bi morali potegniti črto. Da bi morali vedeti, kje smo bili uspešni, kje smo zatajili in kaj bi morali prihodnje leto narediti drugače. A osebni napredek ni poročilo in ni nekaj, kar bi se dalo pošteno ujeti v številke ali cilje. Dogaja se veliko bolj subtilno, v notranjih premikih, ki jih včasih opazimo šele z zamikom.
Napredek ni vedno v tem, da nekaj dosežeš, ampak v tem, da nekaj razumeš. Da danes reagiraš drugače kot prej. Da si v situacijah, kjer si bil/a nekoč tih/a ali preglasen/a, danes bolj zvest/a sebi. To so spremembe, ki ne prinašajo aplavza, a dolgoročno oblikujejo življenje bolj kot katerikoli zunanji uspeh.
Spremljati osebni napredek pomeni tudi dovoliti si priznati utrujenost. Ne vsako leto prinese vidne preboje. Nekatera leta so namenjena razgradnji, čiščenju, postavljanju novih temeljev. In če se ti zdi, da si več razmišljal/a, čutil/a in se ustavljal/a kot napredoval/a, to še ne pomeni, da se ni zgodilo nič pomembnega. Pogosto se največ zgodi ravno takrat, ko navzven ni veliko videti.
Napredek se pokaže v tem, kako ravnaš s sabo, ko ti ne gre. Ali znaš biti manj strog/a, manj nestrpen/a, manj kaznovalen/na do sebe. Ali znaš prepoznati, kdaj potrebuješ pavzo, in si jo tudi vzeti. To niso znaki šibkosti, ampak zrelosti.
Ob koncu leta se zato morda ni treba spraševati, ali si naredil/a dovolj. Bolj iskreno vprašanje je, ali si se skozi leto bolj slišal/a. Ali si danes bližje temu, kar v resnici čutiš, tudi če to ni vedno udobno. Če si bolj prisoten/na v lastnem življenju, si naredil/a več, kot se zdi.
Ta trenutek ni namenjen sodbi, ampak opazovanju. Ne zaključku, ampak zavedanju, da si na poti. In če si na tej poti danes malo bolj zavesten/na kot prej, je to napredek, ki šteje.
Objem
Eva
Za še več take vsebine se prijavi na novice, da boš v novem letu na tekočem z novimi objavami.
Komentarji
Objavite komentar