Danes bom govorila o času. O tem nenavadnem pojmu, ki ga vsi poznamo, a ga vsak čuti drugače. O letih, ki se menjujejo, o datumih, ki jim dajemo pomen, in o vprašanju, ali prehod iz enega leta v drugo sploh res kaj spremeni.
Zame čas ni ravna črta. Ni ura, ki tiktaka, niti koledar, ki obrača liste. Čas je občutek. Včasih teče hitro, drugič se skoraj ustavi. Včasih mine leto v hipu, drugič se en sam trenutek raztegne čez celo večnost.
Ko pride konec leta, ne čutim nujno preloma. Ne zgodi se magija ob polnoči, ne postanem nova oseba samo zato, ker se zamenja številka. Bolj kot to čutim mehko prelivanje. Nadaljevanje. Tok. Kot da življenje samo reče: »Greva naprej, počasi, v tvojem tempu.«
Prehod iz enega leta v drugo zame ni začetek od začetka. Je bolj opomnik, da pogledam nazaj in vidim, kje sem bila, kaj sem čutila, kaj me je oblikovalo. In hkrati pogled naprej brez pritiska, brez obljub, brez nuje, da bi morala karkoli dokazati.
Čas me je naučil, da rast ni vezana na datume. Da spremembe pridejo takrat, ko smo nanje pripravljeni, ne takrat, ko to zahteva koledar. In da je popolnoma v redu, če novo leto ne pomeni novega cilja, ampak samo novo poglavje iste zgodbe.
Zame čas ni sovražnik. Je prostor. Prostor, v katerem dozorevam, se učim, počivam, padam in spet vstajam. In če kaj res šteje, ne šteje leto, ampak trenutki, ko sem bila zares prisotna.
Mogoče je to moja resnica o času: da ne meri uspeha, ampak izkušnje. Ne meri hitrosti, ampak globino. In da je dovolj že to, da sem tukaj, zdaj, v tem trenutku.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri.
Komentarji
Objavite komentar