Danes bom govorila o dnevniku rastline – preprosti, a neverjetno globoki praksi, ki nas uči potrpežljivosti, prizemljenosti in nežnosti do sebe.
Rastlina je eden najlepših učiteljev, ker ne hiti, ne sili in ne dvomi. Samo raste, ko pride njen čas. In prav zato je tako popoln odsev nas samih.
Ko spremljaš rast rastline, opazuješ tudi svojo notranjost. Opaziš, kako reagiraš, ko se nekaj ne zgodi takoj. Kako se počutiš, ko je rast počasna. Kako te nežno umiri, ko vidiš, da se spremembe dogajajo tudi takrat, ko niso vidne na prvi pogled.
Dnevnik rastline je v bistvu ogledalo: opazuješ liste, hkrati pa opazuješ svoj lastni tempo. Vidiš, kako se vsak majhen premik v naravi ujema z majhnimi premiki v tebi. In na lep način te opomni, da nič, kar je resnično tvoje, ne bo prišlo pod pritiskom. Prišlo bo, ko boš pripravljena.
Ta praksa decembra še posebej dobro sede. Sredi hitenja, kaosa in sto obveznosti ti da trenutek miru. Vzameš si čas, da se ustaviš, da pogledaš nekaj živega, kar raste počasi, in začutiš, kako te ta počasen ritem povabi v tvojo lastno tišino. Začneš razumeti, da je potrpežljivost nekaj, kar lahko zraste v tebi – ne z naporom, ampak z opazovanjem.
Ko dlje časa vodiš dnevnik rastline, začneš opažati, da se z njo spreminjaš tudi ti. Tvoj um se umiri, tvoje telo lažje zadihlja, tvoje misli dobijo prostor. In najlepše spoznanje? Da je rast nekaj, kar se dogaja vsak dan, tudi če je ne vidiš. En dan nič… potem pa se pojavi nov list, nova misel, nova priložnost.
To je bila današnji nežen opomnik, da se najlepše stvari zgodijo v svojem času. Izberi rastlino, začni njen dnevnik in dovoli, da ti pokaže, kako lepo je rasti, ko ne tekmuješ, ne hitiš in ne dvomiš vase.
Objem,
Eva
Se beremo spet jutri – in ne pozabi: deli to objavo naprej in se naroči, da ne zamudiš novih zapisov Blogmasa!
Komentarji
Objavite komentar