Danes bom govorila o tem, kako včasih napredek nima nobene zveze s produktivnostjo. V svetu, kjer je hitrost, rezultati in opravki pogosto merilo uspeha, se lahko hitro izgubimo. Občutek, da moramo stalno nekaj delati, ustvarjati ali dokazovati, je močan. A resnični napredek ni vedno v gibanju, opravkih ali dosežkih.
Včasih se napreduje samo z tem, da si prisoten, da si tiho, da si. Ko ne naredimo nič, kar bi drugi videli kot “uporabno”, se v nas dogajajo najbolj subtilne, a najmočnejše spremembe. Misli se razjasnijo, čustva se umirijo, srce se odpre. Prav v teh trenutkih se oblikujejo ideje, rešitve in navdih, ki jih nobena aktivnost ne more prisiliti.
Napredek ni le število dosežkov, ampak tudi rast znotraj nas. Vsak trenutek tišine, počitka ali preproste opaznosti je korak naprej. Ko dovolimo, da stvari pridejo same, ko se ne silimo v ustvarjanje ali produktivnost, se odpira prostor za resnično motivacijo – notranjo, nežno, trajno.
Morda se sprva zdi, da nič ne delamo. A prav v tem “ničdelanju” se oblikuje notranja jasnost. Dovoliš si občutiti, kaj je res pomembno. Dovoliš si, da energija zares teče. Napredek ni vedno opazen na zunaj, v številkah ali opravilih, ampak se dogaja znotraj tebe – v tvoji sposobnosti, da poslušaš sebe, da rasteš, da se pripravljaš na naslednji korak.
Zato si dovoli dneve, ko ne narediš ničesar “uporabnega”. Dneve, ko preprosto dihaš, opazuješ, razmišljaš ali samo obstajaš. Napredek ni v nenehnem gibanju, ampak v tem, da si prisoten, da si povezan s sabo in da zaupaš procesu. Prav ti trenutki te največ naučijo, te oblikujejo in pripravljajo na nove poti.
Objem,
Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli naprej – mogoče bo prav nekoga spomnila, da je v redu ustaviti se, dihati in zaupati, da napredek prihaja tudi, ko nič ne delamo.
Komentarji
Objavite komentar