Danes bom govorila o godu. O tistem tihom, skoraj pozabljenem prazniku, ki ga včasih še komaj kdo omeni, a vseeno nosi nekaj zelo nežnega v sebi. God ni rojstni dan, pa vendar gre prav tako za praznovanje – ne rojstva telesa, ampak praznovanje imena, duše, tiste energije, ki nas spremlja že od prvega dne, ko so nam ga dali.
Ime, ki ga nosimo, ni naključno. Ima svoj pomen, vibracijo, zgodovino. Z njim se učimo, rastemo in ga počasi napolnimo s svojo osebno energijo. In ko pride god, nas opomni, da je prav lepo imeti nekaj, kar nas predstavlja, pa čeprav gre "samo" za ime.
Meni je ta dan nekaj posebnega. Ne zato, ker bi ga praznovala na veliko, ampak zato, ker ga imam skupaj z mojo mami. Ne govorim o tem, katero ime je, ker to ni pomembno — pomembno je, da se tisti dan vedno poveževa še malo bolj. Kot da se na nevidni ravni spomniva, da sva povezani ne le po krvi, ampak tudi po duhu. En dan, eno ime, dve različni poti, a isti občutek topline.
Zanimivo pa je, da ima tudi moja babi svoj god na isti dan kot rojstni dan. To se mi zdi nekaj posebnega — kot da ji vesolje vsako leto reče: to si ti, v svojem najlepšem in najbolj resničnem izrazu. Rojstvo telesa in praznik imena – združena v en dan. Lepo, kajne?
Čeprav god danes večinoma razumemo bolj kot droben opomnik, da obstaja še nekaj poleg rojstnih dni, zame nosi simboliko spomina. Spomina na vse prednike, ki so to ime morda nosili pred nami, na vse zgodbe, ki so zapisane v njem. In tudi na tisto nežno hvaležnost, da smo tukaj – prav s tem imenom, ki ima svojo pot in svoj pomen.
Ne praznujem ga z veliko torto ali darili. Raje si vzamem trenutek zase. Morda prižgem svečo, pogledam v nebo in pomislim na tiste, ki imajo svoje ime povezano z mojim. In občutek, ki pride ob tem, je tih, mehak in topel. Nekako kot objem — tisti, ki ga začutiš, pa čeprav ni fizičen.
God ni le dan, ko ti čestitajo, ampak priložnost, da se spomniš, kdo si. Da začutiš, kako lepo je nositi ime, ki ti pripada, in da vsaka črka v njem skriva svojo moč.
Objem,
Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli naprej – morda bo koga spomnila, da tudi njegovo ime nosi zgodbo, ki si zasluži, da se je spomnimo.
Komentarji
Objavite komentar