Danes bom govorila o tem, kaj me je naučil oder. Štiri leta sem bila del gledališča in skozi ta čas sem spoznala nekaj, kar me spremlja še danes – da je življenje v resnici velik oder. In na njem vsi igramo vloge.
William Shakespeare je nekoč zapisal, da je ves svet oder in vsi ljudje na njem le igralci. Dolgo sem mislila, da je to le lepa misel, potem pa sem ugotovila, da je imel prav. V življenju pogosto igramo vloge, za katere mislimo, da jih moramo – da bomo všeč drugim, da nas bodo imeli radi, da bomo sprejeti.
Tudi sama sem bila dolgo v tej vlogi. Igrala sem tako, kot sem mislila, da drugi želijo, da sem. Bila sem prijazna, mirna, prilagodljiva, tiha, kadar bi morala spregovoriti, in glasna, kadar bi bilo bolje molčati. Na neki točki pa sem ugotovila, da sem se izgubila v vseh teh vlogah. Da sem pozabila, katera sem v resnici.
Gledališče me je naučilo, da lahko vloge odigraš odlično, a če jih igraš ves čas tudi v življenju, postanejo težke. Utrujajo te, izčrpajo, začnejo dušiti tisti resnični del tebe, ki samo želi biti – ti. In ko sem zapustila oder, sem se šele začela zares učiti igrati najpomembnejšo vlogo – biti jaz.
Zdaj vem, da je čisto v redu, če komu nisem všeč. Da ni moja naloga, da vsem ugajam. Če sem iskrena, če sem resnična in če stojim za sabo, potem sem naredila dovolj. Tisti, ki bodo znali to ceniti, bodo ostali. In tisti, ki ne, bodo odšli – in to je v redu.
Včasih je življenje res kot predstava, polno vlog, mask in scen. A razlika je v tem, da tukaj ni publike, ki bi ti ploskala. Tu si sam svoj gledalec. In ko si dovoliš biti to, kar si – brez maske, brez vloge, brez scenarija – se šele začne prava zgodba.
Objem,
Eva
Če ti je bila objava všeč, jo deli naprej – mogoče bo koga spomnila, da ni treba igrati, da bi bil opažen. Dovolj je, da si – resničen.
Komentarji
Objavite komentar