Danes bom prilepila nek članek iz interneta, ker sama o tem ne vem veliko, a ker tu delam tudi to, da kaj uporabim od drugih bom tudi tokrat in ta članek je res dober zato sem ga z veseljem delila s tabo. Sama sem se ob njem res velik naučila in tudi ti se boš. Vem težka tema a tudi te je treba nekoč obdelati.
Beseda travma je grškega izvora in v prevodu pomeni rana, poškodba. Travma zagotovo pusti rano, saj gre pri tem za dogodke, ki so ogrožajoči za posameznikovo preživetje ali za njegov občutek varnosti. Ob tem doživlja intenzivna čustva strahu, nemoči ali groze. Travmatični dogodek je preveč intenziven in preplavljajoč, da bi ga zmogla naša psiha oz. naši možgani uspešno predelati in integrirati. Izkušnja travme tako ostane zamrznjena skupaj z vsem, kar je oseba takrat doživljala – z vsemi telesnimi občutki, čustvi in negativnimi prepričanji kot npr. »Sam sem si kriv«, »Lahko bi pobegnil«, »Očitno sem izzival«…
Vsi “vtisi”, ki sestavljajo travmatično doživetje, pa se ne povezujejo v smiselne celote, ampak ostajajo v obliki razdrobljenih spominskih delcev. Zato lahko pride do začasne (tudi več let dolge) izgube spomina, vendar na travmo opozarja cela množica simptomov:
Da je nekdo travmatiziran ni nujno, da se je travma zgodila njemu osebno
Poznamo namreč več vrst travm:
travma zaradi neposrednega doživetja: zlorabe, zanemarjanja, nasilja, vojne, telesnega napada (rop, ugrabitev, mučenje), naravnih katastrof, težkih prometnih nesreč, zdravstvenih posegov, soočenja z diagnozo življenjsko nevarne bolezni.
travma očividca: nasilnih dejanj, smrti ali težkih poškodb druge osebe
sekundarna travmatizacija: skupno bivanje ali skrb za ljudi, ki so doživeli travmo, lahko povzroči enake simptome (lahko doleti tudi terapevte!)
medgeneracijska travma: posameznik čuti posledice travme, ki je sam sploh ni doživel. Tako se lahko v otroku prebujajo enake senzacije kot pri starših, ki so bili travmatizirani. Raziskave kažejo, da se je še tretja generacija žrtev holokavsta soočala s simptomi travme.
Čas ne celi vseh ran
Travma pusti razdejanje v posameznikovem telesnem, čustvenem in miselnem svetu. Nepredelana travma ostane zapisana v našem spominu in telesu in živi še naprej. Zato lahko travmatizirani doživljajo in reagirajo, kot da se jim travma še vedno dogaja. Čas sam po sebi ne celi travme, žal velja ravno nasprotno – sčasoma se lahko osnovnim simptomom priključijo še ostale težave, npr. težave v medosebnih odnosih, dolgotrajna bolniška, nezaposlenost…
Nujno je zdravljenje po stopnjah
Zaradi mnogih simptomov in preplavljajočih čustev ali telesnih senzacij mora zdravljenje travme potekati po stopnjah, in sicer:
stabilizacija (zmanjševanje simpotmov, regulacija stresnih odzivov, razvoj virov moči)
soočenje s travmo (predelava travmatične izkušnje)
integracija (integracija osebnosti in vzpostavljanje varnih socialnih odnosov)
Senzomotorična terapija upošteva 3-stopenjski model zdravljenja in s svojim načinom obravnave predstavlja enega izmed zelo cenjenih pristopov pri zdravljenju travm.
Če ste doživeli travmatični dogodek in vas pestijo težave kot npr. čustvena otopelost, razdražljivost, podoživljanje dogodka, lahko s PTSM vprašalnikom preverite, ali obstaja verjetnost, da imate simptome postravmatske stresne motnje (PTSM).
Travma ni tisto, kar se ti zgodi. Travma je tisto, kar se zgodi v tebi kot posledica tega,
kar se ti zgodi.
V kliničnem smislu obstajata dve glavni kategoriji travme: tip 1 in tip 2. Tip travme 1 se nanaša na enkratne travmatične dogodke, ki se zgodijo v življenju nepričakovano. Lahko jih imenujemo tudi velika T travma, šok ali akutna travma. Stanje, povezano s travmo tipa 1 ali veliko T travmo, je posttravmatska stresna motnja. Primeri travme tipa 1 lahko vključujejo hudo bolezen ali poškodbo, travmatično izgubo, nasilni napad, rop, biti žrtev ali priča nasilju, prometna nesreča, hospitalizacija, porod, priča naravni katastrofi, spolni napad in še mnogo drugega.
Travma tipa 2 pa velja za kompleksno ali razvojno travmo, travmo izkušeno v otroštvu ali zgodnjih fazah razvoja. Gre za ponavljajočo se travmo, ki se ponavlja v določenem časovnem obdobju in je pogosto del medosebnega odnosa, v katerem se posameznik počuti ujetega bodisi čustveno ali fizično. Stanje, povezano s travmo tipa 2, je kompleksna posttravmatska stresna motnja. Primeri travme tipa 2 vključujejo čustveno zlorabo v otroštvu; nasilje v družini; zanemarjanje; zapuščenost; zlorabe s strani bratov ali sester; ustrahovanje doma, v šoli ali na delovnem mestu; spolno zlorabljanje in še mnogo drugega.
Prav tako je pri vsem tem pomembno omeniti tudi zgodovinsko, kolektivno ali medgeneracijsko travmo, za katero so značilne psihološke, čustvene ali zdravstvene težave, ki lahko prizadenejo različne skupnosti, kulturne skupine in generacije. Primeri zgodovinske, kolektivne in medgeneracijske travme vključujejo rasizem, suženjstvo, genocid, vojno ali tudi prisilno odstranitev iz družine ali skupnosti.
Pogosto spregledana je prenesena ali sekundarna travma, ki se lahko pojavi, ko nekdo govori z nekom, ki je doživel travmo ali je bil priča travmi iz prve roke. Oseba, ki posluša, lahko doživi sekundarno travmo in doživi simptome, ki jih je doživela oseba, ki travmo razlaga. Tovrstna travma je predvsem značilna pri poklicih pomoči in podpore, kot so policija, reševalci, gasilci, terapevti in podobno.
˝Mala t˝ travma pa velja za manj izrazito, posledično se o njej manj pogosto razpravlja. Male t travme so izkušnje, ki so del vsakdana in veljajo za pričakovani del življenja. Lahko pa so za nekatere ljudi tudi zelo travmatične. Primeri tovrstne travme so lahko izguba ljubljene osebe, selitev v novo hišo, izguba službe in podobno.
Travma se v telesu zadržuje na različne načine, njen najgloblji vpliv pa je v načinu, kako vpliva na odziv živčnega sistema, saj povečuje naše tveganje za razvoj avtoimunskih bolezni, kroničnih bolezni in drugih, od srčnih bolezni do raka. Reakcije so lahko takojšnje ali zapoznele. Odzivi se lahko razlikujejo po resnosti in lahko vključujejo široko paleto vedenj in odzivov.
Komentarji
Objavite komentar