Danes bom govorila o tem, kaj nas rastline učijo o potrpežljivosti.
Vsakič, ko stopim med polja ali vrt, me prevzame občutek miru. Kot da narava diha počasneje in me nežno spomni, da ni treba hiteti. Rastline ne poznajo urnika, ne merijo časa v urah, ampak v ciklih. In če jih le opazujemo, nas lahko naučijo vsega o zaupanju, čakanju in sprejemanju naravnega ritma življenja.
Potrpežljivost, ki raste z zemljo
Ko posejemo seme, se zdi, da se nekaj časa ne dogaja nič. A prav v tej tišini, v tej navidezni mirovanju, se skriva največja rast.
Pod površino se oblikujejo korenine — tiste nevidne vezi, ki bodo kasneje nosile rastlino, ko bo veter močan. 🌾
In tako je tudi z nami. Včasih mislimo, da stojimo na mestu, a v resnici v sebi gradimo temelje za nekaj več. Tudi naše “korenine” potrebujejo temo, mir in čas, da se utrdijo.
V kmetijstvu to lepo vidiš. Kmet, ki razume naravo, ne sili zemlje, da rodi. Posluša jo. Opazuje, kdaj potrebuje počitek, kdaj vodo, kdaj sonce.
Če bi hoteli iztrgati rastlino, preden je pripravljena, bi jo uničili. In tako pogosto ravnamo s seboj — prehitimo se, ker hočemo rezultate zdaj. A rastline nas učijo, da pravo življenje zori počasi.
Ko narava postane učiteljica
Opazujem, kako cvetlični popki čakajo svoj trenutek. Ne tekmujejo, katera bo prva razprla cvet. Vsaka ima svoj čas. 🌸
In to me vedno gane — kako narava ne dvomi vase. Ni je strah, da bo zamudila svoj trenutek. Zaupanje je vgrajeno v njen obstoj.
Tudi mi bi lahko živeli tako. Ne v naglici, ampak v ritmu srca.
Ko sem pred časom pomagala prijateljici na njeni kmetiji, sem prvič res začutila pomen besede “potrpežljivost”. Dan za dnem je negovala sadike, jih zalivala, govorila z njimi. Ko sem jo vprašala, kako zdrži vsa ta čakanja, mi je rekla:
> “Če gledaš rastlino kot bitje, potem ni čakanje, ampak soustvarjanje.”
In res — potrpežljivost ni samo čakanje, da pride rezultat, ampak sodelovanje z naravo, z energijo časa.
Kako rastline pomagajo tudi nam
🌿 Naučijo nas, da ni vsak dan enako ploden — in da je to v redu.
🌿 Spomnijo nas, da lepota ni v hitrosti, ampak v doslednosti.
🌿 Pokažejo, da vsaka rast zahteva nekaj neudobja — in da je prav to del poti.
🌿 Dajo nam vero, da lahko vsaka zima prinese pomlad.
Ko se naslednjič znajdeš v obdobju, ko nič ne gre po načrtih, pomisli na drevo. Dolgo pred tem, ko prvi listi zeleni, v njegovem deblu že teče življenje. Samo še ni vidno.
Potrpežljivost ni pasivnost. Je nežna zaveza življenju.
Je zaupanje, da vse pride ob pravem času — ne takrat, ko hočemo, ampak ko smo pripravljeni sprejeti.
Če torej danes nekaj v tvojem življenju še “ne raste”, ne skrbi. Morda se ravno zdaj korenine sidrajo globlje, kot si misliš.
Če te je ta zapis navdihnil, ga deli naprej — mogoče bo koga spomnil, da ni treba hiteti, da bi prišel tja, kamor že pelje njegova pot.
Z ljubeznijo, svetlobo in toplim objemom,
Eva
Komentarji
Objavite komentar