Danes bom govorila o tem, da tvoj način – pa čeprav ni videti kot od drugih – ni nič manj vreden.
Včasih se izgubimo v tem, kako delajo drugi. Kako hitro grejo. Kako organizirani so. Kako samozavestno govorijo o svojih ciljih.
In potem se v tebi nekaj premakne. Tisti tišji del, ki se začne spraševati:
Sem počasna? Sem lena? Zakaj meni ne gre tako? Zakaj rabim toliko časa, da se premaknem?
Ampak veš kaj?
Tudi počasni koraki štejejo.
Tudi dnevi, ko narediš samo eno stvar – so pomembni.
Tudi tvoj ritem ima svojo vrednost. In čeprav ni vedno glasen, je resničen. In resnično nikoli ne zgreši poti.
Tvoj način je morda bolj tih.
Morda se umikaš, preden se lotiš česa novega. Morda si bolj opazovalka. Morda stvari najprej prečutiš, preden jih začneš ustvarjati.
Ampak ravno to je tvoja moč. Da ne delaš na silo. Da ne hitiš. Da počakaš na pravi trenutek – in potem deluješ z jasnostjo.
V svetu, kjer se vse meri v produktivnosti in hitrosti, si ti opomnik, da se da tudi drugače.
Da je vredno tudi tisto, kar ni glasno.
Da obstajajo poti, ki niso tlakovanje s cilji, ampak s čutenjem.
Tvoj način ima dušo.
In zato ostane. Ostane v ljudeh. Ostane v svetu. In ostane v tebi – brez izgorelosti, brez občutka krivde, brez potrebe, da se dokazuješ.
Zato danes ne išči motivacije v tem, kako delajo drugi.
Poišči jo v tem, kar ti je naravno.
V načinu, ki se tebi zdi smiseln – tudi če ne zveni motivacijsko. Ker včasih je največja motivacija to, da ostaneš zvesta sebi.
Objem,
Eva.
Če ti je bila ta objava v oporo ali te je pomirila, jo lahko deliš s kom, ki trenutno tudi dvomi vase.
Morda bo danes njemu ali njej pomenila prav to, kar potrebuje slišati.
Komentarji
Objavite komentar