Danes bom govorila o tem, kako umiriti svoje misli – tiste nemirne, ki ne nehajo iskati, dvomiti, vrteti scenarije in te puščajo budno še dolgo po tem, ko telo že prosi za počitek.
Misli so lahko naši zavezniki ali pa hrup, ki preglasi vse drugo. Včasih si mislim, da moj notranji svet preveč govori – in prevečkrat hkrati. Telo sedi, srce čaka, duša hoče dih – pa glava še vedno išče odgovore, tudi tam, kjer jih ni.
Zato mi je vedno bližja pot umirjanja. Ne kot prisila, ampak kot povabilo. Kakor da bi rekla sama sebi: “Ni treba vsega rešiti danes.” In takrat nastane prostor. Zrak. Tišina.
Umirjanje misli se zame ne začne z razmišljanjem, ampak z občutenjem. Včasih je dovolj, da grem ven, med drevesa. Včasih si umijem obraz z mrzlo vodo. Drugič napišem tisto, kar me stiska. In pogosto šele potem opazim, koliko misli je bilo v meni, ki sploh niso moje. Samo pobrala sem jih mimogrede – od ljudi, iz spomina, iz sveta, ki mi ne zna biti tih.
Zelo mi je pomagal članek, ki govori o devetih načinih za umiritev nemirnih misli. V njem sem začutila potrditev: da si lahko dam dovoljenje, da ne rešujem vsega v glavi. Lahko samo sem. Lahko se spomnim, da sem bitje, ne rešiteljica vsega sveta. Da je včasih največja modrost v tem, da svoje misli nežno opazujem, ne pa jim slepo sledim.
In kadar me preveč razmetava, se vrnem k telesu. K dihanju. K dotiku z nečim resničnim – roka na srcu, noge na tleh, pogled v nebo. In v tistem trenutku se spomnim: nisem svoje misli. Sem nekaj tišjega, globljega in veliko bolj nežnega.
Če te misli preganjajo – ne ustraši se jih. Ne rabiš jih utišati. Samo prisluhni jim, kot bi poslušala otroka, ki je prestrašen. In potem naredi prostor. Nežno. Brez sile. Sebi v zavetje.
Če ti je bila objava všeč, se naroči na novice in jo deli med prijatelji.
Objem,
Eva.
Komentarji
Objavite komentar