Danes bom govorila o tem, kako se premikam skozi ustvarjalno blokado – ko se zdi, da navdiha ni nikjer, da je vse zamegljeno in da ne vem več, kje naj najdem svojo iskrico.
Ustvarjalna blokada ne pomeni, da si prazen – ampak da si poln nečesa, kar te zaustavlja. Včasih je to strah, drugič dvom, tretjič samo preutrujenost od vsega. In ker si občutljiv, ker čutiš stvari globlje, se to ne pokaže samo v mislih, ampak tudi v telesu. Kot da te nekaj znotraj drži nazaj in pravi: »Počakaj. Ne še.«
Jaz sem dolgo mislila, da je ustvarjalnost nekaj, kar mora biti vedno tu. Da če si ustvarjalen, potem te navdih nikoli ne zapusti. A sem se morala naučiti: ustvarjalnost ni stroj, je dih. In kot vsak dih, pride in gre. In če ga skušam ujeti s silo, izgine še hitreje.
Zato danes ustvarjalno blokado ne vidim več kot sovražnico, ampak kot znamenje. Da nekaj v meni potrebuje prostor. Ne da ustvarjam za druge, ampak da se najprej povežem s sabo. Da spet začutim, zakaj sploh ustvarjam. Kdo sem brez pritiska. Kaj bi napisala, narisala, povedala – če nihče ne bi gledal?
V takih trenutkih si dam dovoljenje, da ničesar ne ustvarim. Da se vrnem k tišini. Da berem, hodim, sanjam. In potem, čisto po svoje, pride en stavek. Ena misel. En delček mene, ki se oglasi in reče: »Zdaj.«
In ta “zdaj” ni nikoli popoln. A je resničen. In to je dovolj.
Včasih ni problem, da ne bi znali ustvarjati – ampak da hočemo ustvariti nekaj, kar bi nas zaščitilo pred sodbo. In to duši dušo. Ustvarjanje pa ni maska. Je stik.
Zato je moj edini pravi nasvet: bodimo nežni do sebe, ko ustvarjalnost spi. Ker morda takrat samo nabira novo obliko. In ko pride, nas potrebuje cele – ne izmučene, ne zlomljene, ampak pripravljene, da jo slišimo.
Če ti je bila objava všeč, se naroči na novice in jo deli med prijatelji.
Objem, Eva.
Komentarji
Objavite komentar