Danes bom govorila o tem, kako pogumno živeti – ne na glasen, dokazov poln način, ampak tako, da si zvest sam sebi, tudi takrat, ko bi bilo lažje utihniti ali se skriti.
Pogum se včasih sliši kot velikanska beseda. Kot da je rezervirana za junake, ki premikajo gore, tiste, ki hodijo po robu, ali ljudi, ki se javno izpostavljajo. Ampak jaz ga čutim drugače. Pogum je zame tih. Globok. Včasih skoraj neviden. In prav zato resničen.
Pogum je to, da si zjutraj iskren do sebe. Da si priznaš, kje si, kaj te boli, in da si vseeno vstaneš. Pogum je to, da govoriš, ko bi bilo lažje molčati. Da greš svojo pot, čeprav ne veš, kam točno vodi. In da se nehaš opravičevati, ker čutiš močneje od drugih.
Veliko let sem pogum razumela kot nujo, kot nekaj, kar moram imeti, da preživim. Ampak zdaj vem, da je pogum bolj nežnost kot sila. Je to, da ne zatiraš tistega v sebi, kar je ranljivo. In da se ne sramuješ tega, da si občutljiv, nepopoln in včasih izgubljen.
Ko sem prebrala članek o desetih nasvetih za pogumno življenje, sem začutila: vse to že nosimo v sebi. Vprašanje ni, ali smo pogumni – vprašanje je, ali si dovolimo to pogum čutiti in živeti.
Zame pogum pomeni tudi to, da sem si dovolila videti svoje svetlobe in sence. Da sem šla skozi svoje teme in nehala verjeti, da moram biti ves čas močna. Včasih je največji pogum ravno v tem, da spustiš, kar ni več tvoje.
In ja – pogum je tudi v tem, da si vzamem prostor. Da neham hiteti. Da živim po svojem tempu, četudi svet okoli mene priganja. Pogum je, da rečem: »Zase bom živela. Ne za predstavo.«
Če tudi ti kdaj dvomiš vase, naj ti povem: že to, da bereš te vrstice in iščeš svoj način, kako bolj pogumno živeti, pomeni, da si že na poti. In da imaš vse, kar potrebuješ – samo spomniti se moraš.
Če ti je bila objava všeč, se naroči na novice in jo deli med prijatelji.
Objem,
Eva.
Komentarji
Objavite komentar