Danes bom govorila o tem, kaj sem se naučila v življenju – skozi izkušnje, padce, spremembe in trenutke, ko sem si končno dovolila vzeti čas zase.
Zdi se mi, da me življenje ni učilo hitro, ampak globoko. Učilo me je v tišini, ponoči, medtem ko so drugi spali. V vprašanju, ki ni dobilo odgovora, ampak je ostalo z menoj dovolj dolgo, da sem sama postala odgovor. V trenutkih, ko sem hotela obupati, pa me je nekaj znotraj spomnilo, da sem tu z razlogom.
Velik del moje poti je bilo iskanje časa zase – ne kot nagrade, ampak kot nujnosti. Včasih sem mislila, da se moram najprej razdati drugim, šele nato si zaslužim pavzo. A sem sčasoma ugotovila, da to ne deluje. Da je čas zame tisti prostor, kjer se duša odpočije in srce spet sliši.
Ugotovila sem tudi, da si lahko blizu le takrat, ko si najprej blizu sama sebi. In da ne potrebujem vseh odgovorov, preden si dovolim živeti. Da sem lahko nepopolna in še vedno dovolj. Moja moč ni v tem, da nikoli ne padem – ampak da vsakič vstanem z malo več nežnosti do sebe.
In med vsem tem sem dojela, da se nekaj v meni spreminja. Da sem nehala živeti samo iz misli in začela čutiti iz prostora, ki ni več odvisen od potrditve. In temu nekateri rečejo presvetljenje – jaz pa rečem: mir. Jasnost. Občutek doma, tudi ko si sama. In ne pomeni, da sem zdaj popolna – pomeni samo, da živim z več zavesti. In da me življenje še naprej uči.
Nekaj, kar sem se res naučila, je to: ne gre za to, da počnem več, ampak da počnem to, kar čutim kot prav. Ne za vse, ampak zase. In ko to naredim – se vse ostalo postavi na mesto.
Včasih je največji uspeh to, da si vzamem dan brez krivde. Da grem na sprehod brez cilja. Da se pogovarjam sama s sabo. Da napišem misel. Da se pogledam v ogledalo in rečem: "Vem, skozi kaj greš. In še vedno si tu. In to šteje."
Če ti je bila objava všeč, se naroči na novice in jo deli med prijatelji.
Objem,
Eva.
Komentarji
Objavite komentar