Danes bom govorila o tem, zakaj bi si včasih morali pisati pismo svoji pretekli sebi – tisti, ki je bila majhna, a že nosila moč, ki je ni znala pojasniti.
Dolgo časa se nisem mogla odločiti, ali je smiselno pisati pismo sebi – tej mlajši verziji, ki je že dolgo za menoj, a hkrati še vedno živi nekje v meni. Nisem vedela, če ima to kak namen, če pomaga, ali če bom sploh znala biti iskrena do nje.
A danes čutim drugače.
Zdi se mi, da je prav, da pogledamo nazaj – ne da bi sodili, ampak da objamemo. Včasih se ujamem, kako se pogovarjam sama s sabo. O tem, kaj je bilo, kaj bi si želela vedeti takrat, kako se vse povezuje z današnjim dnem. In ko to povežeš z občutki in z zavedanjem, da je vsak korak – tudi težak – oblikoval tvojo notranjo moč, se ti zazdi, da bi bilo res lepo, če bi si lahko nekaj povedala. Sebi. Takrat.
Zato danes pišem to pismo. Kot vaja, kot opomnik, kot ljubezen. Morda ga nekoč napišeš tudi ti.
Draga moja 10-letna jaz,
včasih si želim, da bi te lahko objela – ne zato, ker nisi bila dovolj, ampak ker si bila že takrat preveč posebna, da bi se lahko popolnoma razumela. Morda nisi vedela, ampak že takrat si imela izjemno intuicijo. In čeprav ti včasih ni šlo, to ni pomenilo, da si nesposobna. Pomenilo je samo, da si drugačna. In ta drugačnost je tvoj največji dar.
Vse, česar si se lotila, ti je uspelo. Ker si bila trmasta v najlepšem smislu. Že takrat si nekje globoko vedela, da so ti namenjene velike stvari. Če bi ti to kdo resno povedal, bi verjetno večkrat dvignila glas in postavila mejo. Ampak niso razumeli – niti takrat, ko si se pri 18. začela vesti drugače, z zavedanjem, da si od zdaj naprej ti odgovorna zase. Niso razumeli, da se ne izgubljaš – ampak se najdeš.
Rada bi ti povedala, da je tvoj pogum večji, kot si si kdaj priznala. Sledila si sanjam, tudi ko te je bilo strah. In nikoli te ni skrbela cena, če si v zameno dobila svoj notranji mir.
Spomnim se, kako huda trema te je znala ohromiti. Pred razredom, pred ljudmi, pred nastopi. Srce ti je razbijalo in noge so se ti tresle. A glej jo zdaj – v teatru si stala pokončno in si dokazala, da tremo ne premagaš s skrivanjem, ampak s tem, da se postaviš pred vse. Da pokažeš, da zmoreš. In si zmogla.
Takrat si začela sanjati o gledališču. Mogoče še ne na glas, ampak dovolj, da si pravočasno ujela vlak in živela te sanje kar štiri leta. Vzgojiteljica je rekla, da si zaljubljena v teater – in prav je imela. Bila si. In še vedno si zaljubljena v ustvarjanje.
Morda je zdaj spet težje obdobje – novo okolje, novi ljudje, nova vprašanja. Ampak zapomni si: prihajajo boljši dnevi. Prihajajo večje stvari. Celo večje, kot si jih danes znaš predstavljati. In ja – prihaja tudi uspeh. Na več področjih.
Če bi ti lahko danes nekaj šepnila, bi bilo to: »Oprosti, ker si dvomila vase. In hvala, ker nisi nikoli odnehala.«
Če ti je bila objava všeč, se naroči na novice in jo deli med prijatelji.
Objem,
Eva.
Komentarji
Objavite komentar