Mali princ: V čem sva si podobna?
Danes bom govorila o tem, v čem sem si podobna z Malim princem – s tem tihim popotnikom, ki vidi svet drugače in srca ne pozabi niti tam, kjer ga drugi več ne iščejo.
Včasih imam občutek, da sem v otroštvu razumela več kot zdaj – ne z glavo, ampak z dušo. Tako kot Mali princ. Takrat sem bolj čutila, manj razlagala, in bolj verjela v stvari, ki jih ni bilo treba dokazovati. Ko berem Mali princ tretjič, se ne sprašujem več, kaj pomeni, ampak kaj prebudi v meni.
Zdi se mi, da se z njim srečam vsakokrat znova. In vsakič malo bolj čutim, da je v meni nekaj njegovega.
Tudi jaz sem se pogosto počutila, kot da prihajam iz drugega planeta. Malo drugačna, z očmi, ki iščejo globlje. Z vprašalniki v duši, ki jih ni vedno nihče znal razvozlat. In čeprav sem znala biti med ljudmi, sem najbolj resnična postajala v tišini, v opazovanju in v čudenju nad majhnimi stvarmi. Tako kot on.
Tudi jaz sem bila tista, ki je znala nekaj ukrotiti – in bila ukročena. Ki je razumela, da so vezi tiste, ki naredijo nekaj posebnega. In da ni vseeno, kdaj prideš. Da se je treba navaditi čakati ob istem času. In se veseliti že samo tega, da prideš.
Tudi jaz sem pogosto spraševala več kot odgovarjala. In ko so me drugi gledali kot da sem preveč, sem se tiho umaknila. A v sebi nosila naprej tisti plamen: da je bistvo očem nevidno.
Včasih pozabim, da to še vedno živim. Da se ne iščem na površju, ampak v globinah. Da iščem smisel v ljudeh, ne v pravilih. In da tudi jaz včasih hodim od planeta do planeta – ne dobesedno, ampak skozi odnose, pogovore, izkušnje – dokler ne najdem doma v srcu.
Mali princ me spomni, da nič, kar je bilo resnično, ne izgine. In da ljubezen ne rabi dokazovanja, ampak navzočnost. Ponavljanje. Prijaznost. Čas.
In če se tudi ti kdaj počutiš, kot da ne sodiš nikamor, morda samo še nisi srečal svoje lisice. Ali pa si že – in zdaj samo še učiš druge, kako ljubiti s srcem, ne z glavo.
Če ti je bila objava všeč, se naroči na novice in jo deli med prijatelji.
Objem,
Eva.
Komentarji
Objavite komentar