Danes malo daljša a poučna objava.
Trije najlepši simboli božičnega časa in njihov pomen
Adventni in božični čas sta še posebej bogata s simboli. Na kratko predstavljamo izvor, zgodovino in pomen treh najlepših božičnih simbolov.
Božično drevo
»Na osvetljeni smreki so visela zlata jabolka, orehi, rožiči in mnogo drugih dobrih stvari. Pod drevesom pa so ležale kape, robeci, podperti in tudi čevlji in oblačila.« (bl. Anton Martin Slomšek)
Božično drevo je najvidnejši in najpogostejši simbol božiča. Trgovina si ga je, žal, prisvojila kot simbol “praznikov” ter popolnoma prezrla osrednjo vlogo, ki jo ima naš Gospod pri tem. Prav je, da na božično drevo gledamo kot na katoliški simbol.
Zgodovina: V starih verovanjih so zimzelena drevesa simbolizirala plodnost, njihovo okrasje pa je zagotavljalo dobro letino in odganjanje zlih sil. Češčenje dreves in njihova okrasitev pozimi je bila znana navada tudi germanskih ljudstev.
Krščanski izvor: Po izročilu je sv. Bonifacij, apostol Nemčije, posekal poganski sveti hrast, ki so ga Germani častili, na njegovem mestu pa je zrasla smreka, simbol Svete Trojice, ki jo je okrasil z jabolki (grehi) in svečami (Kristus – Luč sveta).
Razširitev: Ta običaj okraševanja dreves, ki se je najprej pojavil v nemško govorečih deželah, se je v srednjem veku razširil po Evropi, v začetku 19. stoletja pa tudi v drugih delih sveta in postal razpoznaven znak božiča.
Danes: Danes krasimo božična drevesa z božičnimi okraski (namesto jabolk) in z lučkami (namesto sveč), ki predstavljajo radost in svetlobo, ki jo je Jezus s svojim rojstvom prinesel na svet.
Vsaka družina ima pri tem lahko svoj običaj. Nekatere družine imajo navado, da najmlajši otrok postavi zvezdo na vrh drevesa. Ponekod okrasijo drevo, medtem ko molijo veseli del rožnega venca. Ponekod prosijo župnika, da blagoslovi jaslice in drevo. Spet drugod imajo posebne molitve za vsak okrasek, ki ga položijo na drevo..
Adventni venček
Drug simbol, ki prihaja iz starodavne Evrope, in ki je vse bolj priljubljen, je adventni venček. Pomaga nam, da se štiri tedne pred božičem bolj intenzivno pripravljamo na božič. Vsako nedeljo, ko prižgemo eno svečko več, lahko v družini pripravimo krajše družinsko bogoslužje in izpostavimo posamezne vidike adventnega časa.
Izvor: Prvi krščanski misijonarji v Evropi so se posluževali poganske tradicije z namenom pokristjanjevanja ljudi. Ena izmed njih je bila pozimi prižgana sveča, ki je bila del kulta boga Sonca.
Krščanski izvor: Prvi adventni venec je naredil evangeličanski pastor Johanan Wichem leta 1838 v domu za revne otroke v Hamburgu v Nemčiji . Na velik lesen obod je namestil 24 sveč, od katerih so bile štiri večje za štiri adventne nedelje. Sveče je postopno prižigal. Nekaj let kasneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami.
Razširitev: Ta običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji in se ob koncu stoletja udomačil že povsod po svetu, adventni venec pa je doživel spremembo: na njem so le še štiri sveče za štiri adventne nedelje.
Danes: Vsako adventno nedeljo prižgemo eno od štirih sveč na adventnem venčku. Bolj ko se približujemo praznovanju božiča, manjša je tema, luč sveta (simbol Kristusa) pa močnejša. Adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu; boj, ki je poln upanja v Kristusovo odrešenje.
Gradiva: Izdelava adventnega venčka (6:58 min)
Jaslice
Pomemben simbol božiča so tudi jaslice. Kristjani jih v času tik pred božičem postavljamo po domovih in cerkvah, in običajno stojijo do svetih treh kraljev oziroma do svečnice. V jaslicah so figure deteta Jezusa, Marije in Jožefa. Poleg njih so pogosto tudi figure obiskovalcev, o katerih poroča Sveto pismo: pastirji, angeli, trije kralji ter živali kot so vol, osel, ovce itd. Slovenske jaslice so imele častno mesto v kotu za mizo nad križem, v t. i. »bogkovem kotu«.
Zgodovina: Prve jaslice tradicionalno pripisujejo sv. Frančišku Asiškemu, ki je leta 1223 ob vrnitvi iz Svete dežele v Asissiju uprizoril Gospodovo rojstvo z ljudmi in živalmi. Ta običaj je postal zelo priljubljen, žive ljudi in živali pa so sčasoma zamenjale figurice.
Prve jaslice: Umetnost postavljanja jaslic se je razvila v Neaplju v Italiji, kjer so konec 15. stoletja naredili prve jaslice iz glinastih figur.
Razširitev: Karel III. je razširil običaj izdelave jaslic po Španiji in Italiji, od koder je ta tradicija prispela na Bavarsko in Češko, ter od 18. stoletja postala običaj v skoraj vseh cerkvah.
Danes: Danes je postavljanje jaslic nepogrešljiv običaj ob praznovanju božiča. Po domovih jih postavljamo na božični večer, kjer ostanejo do konca božičnega časa. Jaslice so različnih materialov in velikosti (tudi žive), predstavljajo pa različne prizore rojstva Deteta Jezusa.
Gradivo: Papež Frančišek in jaslice (1:29 min)
In ne pozabimo, da se jaslice bolj moli, kot gleda. Ob jaslicah lahko pogosto vidimo ta izrek srednjeveškega mistika Angelusa Silesiusa: »Tudi če bi bilo dete v Betlehemu tisočkrat rojeno, če ni v mojem srcu, je vse izgubljeno.«
Premišljevanje ob jaslicah:
»Gospod, nič se ni spremenilo. Vse je tako kot takrat, ko si prišel med nas!?«
Ali je res vse isto? Vprašanje postavljam sebi in tebi: ali je še kaj mesta za upanje? Ali se zares splača napotiti v Betlehem? Odgovarjam svojemu srcu, ki pričakuje luč v temini srca: Da! Betlehem je spremenil svet … spremenil je puščavo zagledanosti vase … in edino v Novorojenem Odrešeniku je odrešujoče vedno novo upanje!
Kaj je drugače od lanskega praznika? Sem se skrivnosti vere približal ali pa oddaljil od nje? Kdo je Jezus zame?
Najbolje se bo ob teh vprašanjih ozreti spet na začetek. Pri tem nas lahko vodi naslednja zgodba: Zgodila se je v noči, ki se imenuje sveta. V tisti noči je zasvetila svetla luč in božji angel je oznanil pastirjem rojstvo Božjega Sina, Odrešenika sveta.
Pastirji, modri z Vzhoda in drugi so prišli, da bi počastili dete, novorojenega Kralja. Jaslicam so se približale tudi tri sumljive osebe. Takšnih ljudi pri jaslicah še ni bilo. Prvi je bil ogrnjen v cunje, drugi je imel verige na rokah, tretji pa skuštrane lase in nemiren, iščoč pogled. Stali so pred jaslicami in nemo zrli v otroka …
Tedaj je prvi stopil bliže in rekel otroku: »Prišel si v svet stiske, nadloge, dvoma … Zato ti prinašamo, kar imamo skupnega s teboj.« Vzel je cunje, jih položil k jaslicam in pokleknil z besedami: »Tukaj, vzemi moje cunje. Potreboval jih boš, ko ti bodo vzeli obleko, ko boš nag in zapuščen. Spomni se tedaj na me.«
Drugi je položil eno svojih verig k otrokovi roki: »Vzemi moje vezi. Pretežke so mi. Nosil jih boš, ko boš odrasel. Vklenili te bodo in te zvezanega odpeljali. Spomni se tedaj na me.«
Tretji se je globoko sklonil k otroku: »vzemi moje dvome in mojo zapuščenost od Boga. Preveč me težijo. Ko bo prišel čas, jih odnesi pred Boga z močnim krikom.«
Marija je s svojimi rokami prestrašena zaščitila otroka, Jožef pa je osupel zgrabil za cunje in verigo, da bi jih odstranil. Toda, niso se dali odstraniti. Otrokove oči so se mirno ozirale k možem. Končno so se dvignili in dejali: »Zdaj smo našli kraj, kjer lahko odložimo svoja bremena. Otrok nam bo pomagal nositi naše trpljenje, bremena in bolečine vse življenje. Nismo več sami in zapuščeni. Hvala ti za Tvojo Ljubezen. Razodeni in prinesi nam to, česar nimamo, da bomo imeli še več skupnega s teboj.
Dovoli Jezusu, da te nagovori, izroči mu vse in mu sledi
“Božič je vsakokrat, ko:
… se nasmeješ bližnjemu in ponudiš roko.
… ostajaš v tišini, da poslušaš drugega.
… ne sprejmeš pojmovanja, ki postavlja revnejše na rob družbe.
… upaš z obupanimi v gmotni in duhovni revščini.
… ponižno priznavaš svojo omejenost in pomanjkljivost.
… dovoliš Bogu, da se ponovno rodi, da ga drugim daruješ.”
(blažena Mati Terezija)
Tega nisem napisala sama sem imela malo pomoči zato ja ni v mojem stilu. Sem se pa potrudila itak.
Tako je današnje objave, konec jaz sem uživala. Ker pa je to blogmas se beremo spet jutri! Zato se ne pozabi naročiti na novice, da boš vsak dan blogmasa imel/a objave v svojem gmail nabiralniku!
Komentarji
Objavite komentar