Vse se je pričelo na dan, ko je moj oče praznoval svoj 64. rojstni dan. To je bilo 19.9. Takrat sem končno spoznala nekaj, kar nisem še nikoli prej odkar živim pri njem. Tisti, ki me še ne poznate, naj vam na kratko povem, kaj se je zgodilo. Pri desetih letih sem odšla v internat in sem se leta 2019 vrnila nazaj domov v domaći kraj. Tukaj sem sedaj že malo več kot 2 leti in seveda ni najbolje, ni pa tudi ne tako zelo slabo.
Spoznala, da sem očeta malo narobe ocenila. Mama mi je ves čas govorila, da je zloben in da mu je mar le zase. In tudi to, da bi me imel le za deklo. Takrat sem dojela, da to ne drži popolnoma. Glede na očetovo starost je jasno, da ga na žalost kmalu ne bo več, zato je čas da postanem bolj samostojna, da bo lahko on umrl brez skrbi in zapustil ta svet.
Ja vem, sliši se precej čudno, ampak tako je. Torej oči je hotel od mene samo to, da postanem samostojna, da me nauči kako preživeti v tem svetu in na koliko stvari je dejansko treba paziti oz. biti pozoren.
Teh nekaj let sem mu dejansko delala krivico. Res da nisem bila sama kriva, krivica pa je vseeno tu. Oči je vesel, da sem to končno spoznala, sama pa se branim s pregovorom: "Bolje pozno, kot nikoli”.
Od takrat naprej gledam na očeta s čisto drugimi očmi. Imam srečo, da znam brati med vrsticami (ko nekdo govori in ga začutiš kaj hoče povedati, tega ne izreče, ampak ti v mislih slišiš tisto, kar on misli ). O tem bi lahko naredila posebno objavo. Če bi jo rad/a prebral/a, piši v komentar in mi sledi na družbenih omrežjih (zgoraj desno na vrhu strani - glej ikone).
S tem se je današnja objava končala, se beremo jutri!!
Mavrična Eva
Komentarji
Objavite komentar