Pisalo se je leto 2010, ko sem se z mamo, očetom ter socialno službo odpeljala v Ljubljano. Avto se je ustavil pred zgradbo, ki je prej nisem poznala. Šele kasneje sem izvedela, kje pravzaprav sem. Zame je bilo vse neznano. Čutila sem, da sem v neznanem mestu, skoraj v drugi državi in povsem tujem okolju. Na timskem sestanku sem izvedela, da moram v tej stavbi/zgradbi ostati do nadaljnjega.
Preplavil me je obupen strah. Imela sem komaj deset let, bila sem otrok. Nisem se dobro zavedala vsega dogajanja okrog mene, strah je bil močnejši. Šla sem na ogled internata in se seznanila s tem, kje bom živela naslednjih nekaj tednov oz. let, kot se je izkazalo kasneje.
Prostor in okolica sta mi bila všeč, nisem pa začutila tistega občutka domačnosti, to ni bil moj dom. Po ogledu prostorov sem odšla z vzgojiteljico v skupino in dobila kosilo. Iz šole so začeli prihajati ostali člani skupine. Predstavila sem se jim z uradnim imenom Karla, čeprav sem si v resnici zelo želela, da bi me klicali Karin.
Vzgojiteljica( mimo grede ta ista vzg. ima danes rojstni dan) me je večkrat vzpodbujala, da bi se otrokom predstavila kot Karin.
Po številnih opozorilih sem jo le ubogala, ker mi je šla takrat v bistvu na živce in sem si želela, da bi mi le nehala težiti, čeprav mi je v resnici želela dobro. Tako se spominjam svojega prihoda v internat.
Sledila so leta bivanja v domu. Deset let je minilo kot bi švignilo(25.1.2010-25.6.2020). V času bivanja v internatu sem se naučila veliko novega in zdaj vem, da je bilo obdobje internatskega življenja resnično najlepše, kar se mi je do sedaj v življenju zgodilo.
Imela sem lepše otroštvo, kot bi ga imela doma. Naučila sem se tudi, da takrat, ko človek spregovori o svojih strahovih in bolečinah, ki jih je doživel, se vedno, ampak res vedno najde nekdo s podobno izkušnjo, če ti le zaupa svojo zgodbo. Ob tem celo kdaj spoznaš, da se imaš dobro v primerjavi z njim. Svojo zgodbo potem lažje nosimo.
Dva meseca po tem ko sem to napisala sem iz internata dokončno odšla( pred nekaj dnevi je bilo leto od odhoda). V resnici sem se tega zelo bala. Nisem si še predstavljala, kaj bo z mano, ko bom odšla. Najraje sploh nisem mislila na ta dan. Saj se vsi bojimo novih stvari v življenju, ampak zdelo se mi je, da bo ta odhod res nekaj najtežjega v mojem življenju. Veliko ljudi mi pove, da je to v resnici ena najtežjih stvari v življenju vsakega človeka.
Osamosvojitev.
Ali v mojem primeru: odhod nazaj domov, saj drugam - na svoje - zaenkrat še nimam možnosti iti( še vedno velja) V resnici si domov skoraj nisem upala iti, ker enostavno to ni bil več moj cilj. Rada bi se osamosvojila in se končno postavila na svoje noge. Verjamem, da mi to lahko uspe, le zelo potruditi se bom morala. V slogi je moč kajne.
Te še kaj zanima pa kar z besedo na dan. Hehe upam, da si ob branju užival jaz sem v pisanju.
Ne pozabite se prijaviti na naše novice. Imate še kakšen dober predlog, kako stvar izboljšati, lahko zapišete v komentarjih. Vam je bila objava všeč, ga lahko delite s prijatelji na FB, Google+ ali Instagram-u Se beremo naslednjič.
Karin Boom
Komentarji
Objavite komentar